MOJA PRVA RESNA SLUŽBA

Se spomniš svoje prve službe❓

Bila sem stara 15 let in dobila sem dovoljenje, da grem s prijateljicami na morje ampak pod pogojem, da denar zaslužim sama 💶👍🏼

Ampak, ker mati niso delali v javni upravi, na zavarovalnici, banki, občini temveč v nevladni organizaciji … sem se posledično kar namatrala najti službo, ki bi bila prosta, ker vse prej omenjene službe so bile hitro zasedene 😔 Vsak je, prek študentske napotnice, “zaposlil” svojega otroka.
 In tako je naša šla … za čistilko 😂💪🏼

Šiht se je začel okrog 15h, uro preden so zaposleni zapustili pisarne 👩🏻‍💻👨🏻‍💻 Treba je bilo posesat, pobrisat prah po mizah in umit vsa vrata ter okna, pomiti šalice za kavo, krožnike in pribor od kosila, ki so ga prinesli od doma, izpraznit koše za smeti, kamor so gospe rade nastavile kakšno verižico ali prstan (kič), da vidijo, če bomo me, čistilke to ukradle, pomiti stranišče in z metlico očistiti črto od dreka, pomiti po tleh … 💆🏻‍♀️🤪

Potem, ko se je Pošta zaprla, je bilo treba vse ponovit tudi spodaj, v poslovalnici ter na koncu posesat dolg tepih pred vhodnimi vrati.
Ker je v mojem rodnem mestu Pošta sredi trga, kjer je veliko barov, si lahko misliš, kako so me gledali vsi moji kolegi, ki so vsak poletni večer že pili bambus in žurali, jaz pa sem vsa prešvicana sesala tepih pred Pošto 😂

Ko sem končala, sem odbrzela domov, se uredila in se jim pridružila 🍹 Pridružila tistim, ki so me spraševali, zakaj delam kot čistilka, če pa oni delajo na zavarovalnici, v banki, eni ali drugi veliki novomeški fabriki - in cele dneve v pisarni … igrajo pasjanso 💅🏼 
Občasno jim dajo kaj za delat ampak “načeloma igram pasjanso 8 ur in mi je takuuu dougčas, ku res nimam kej za delat ampak ful bi jim cajta uzelu, če bi mi šli vse od začetka razlagat taku da me raj pustijo .. urna postavka je pa ful dobra veš.” 

Po dveh tednih dela, sem zbrala željeni denar, počakala na nakazilo, spakirala in šla na morje 💪🏼🎒👙💦
Po dogodivščine, sol in sonce ☀️ In ko sem prišla nazaj, je bila “urna postavka še vedno ful dobra, veš, ampak taku mi je dougčas in kumi čakam, da gremo s tastarimi na murje.” In žal mi je bilo za njih. Ker dolgčas na delovnem mestu je res hudič in vsaka minuta se zdi kot ura 🙄

Ne bi zamenjala te izkušnje 🙌🏼 Pri 15ih sem (težko) zaslužila svoje prve dinarčke in jih porabila za nekaj, kar sem si želela in kar mi je ostalo v lepem spominu 😍 
Naučila sem se, da je vsako delo častno delo in da se nikoli na nikogar ne sme gledati z viška!

Verjetno sem se zato, kot študentka, z velikim navdušenjem prijavila na razpis Amnesty Slovenije✌🏼
To je bila moja prva zaresna služba v kateri sem uživala vsako sleherno minuto. Prisežem 🖖🏼 Vodstvo in moji takratni sodelavki so v moji glavi postavili hudo visoke standarde, kako se ravna z zaposlenimi in kakšni medsodelavski odnosi so zdravi, primerni, dobri in kvalitetni. Kako se veseliti vsakega minimalnega dosežka in uspeha nekoga drugega ter kako pomembno je čestitati sodelavcu za dosežen rezultat ter se veseliti skupaj z njim 🤩

Hvaležna sem, da je bil Mihael Bogataj moj prvi šef, ki mi je pokazal, kaj pomeni razumeti človeka in zaposlenega, kako ga motivirati, kako ga za vsako dobro stvar iskreno pohvaliti, ker pohvala je super gorivo za delavno vnemo. Pokazal mi je, kako si lahko, kljub stresnemu in odgovornemu delu, prijeten, prijazen, umirjen ter kolegialen šef, ki je zgled in pravi vodja. To, kar bi vsak šef moral biti 🧐
Enostavno ti ne znam opisat, kako močno spoštujem njega in ostale ljudi, ki so še vedno pri omenjeni organizaciji in se trudijo za boljši in pravičnejši svet (Nataša, Metka, Blaž, …). Hvaležna in dolžna sem jim več kot pa le priložnost za svoje delovne izkušnje in ostajam zvesta podpornica še naprej ❤️

Amnesty Slovenije praznuje 30 let 😍 
Dragi moji, naj bo vsaj še 100x toliko 

BLOGIvjana Banic