OTROCI STANEJO

Če smo iskreni, kar je edino pošteno, potem vemo, da koštajo 🤷🏻‍♀️⁣ 

Koštajo te telesa. Ene bolj druge manj. Od hormonov, jutranje slabosti in darovanja bruhice, raztegnjene kože, strij, hemoroidov, oteženega dihanja, do manj ali bolj težkega poroda. Ko sem bla zaradi vsega tega nadrkana ko pes, sem zaključila sitnost s stavkom:”Pust’te me, moje telo ravnokar ustvarja roke mojemu otroku.” In res me briga za vse pridobljene in še ne izgubljene kile. A se mi kam mudi? Ne!🏼⁣

Koštajo te spanja. Ene bolj, druge manj. Ampak, če smo iskreni: če sem bla lahko za vse žure tud po tri dni pokonci, bom pa tud za lastne tamaučke. (to pišem medtem ko veke gor na obrvi šivam )⁣

Stanejo te živcev. Tistih ta najbolj debelih, jeklenih, iz rostfreija narjenih. Ampak, če so mi živce lahko požrli delo, šef, blesav voznik pred mano ... potem mi jih lahko tud otrok. Kr najejte se, bom še narezala. Nenazadnje, ni otrok kriv ampak sem jst neprespana in bi v luft skočila zarad česarkoli. ⁣

Stanejo te dobrega odnosa z mamo, prijateljico, sosedo, taščo, sodelavko. Ker so vse tako pametne, kaj bi ti v nosečnosti morala in kaj tvoj dojenček rabi. One vejo ti pa ne. In potem pride do zamer. Dokler se ne pomiriš in vidiš, da so ti vsi hotli samo dobro. Okej, ne vsi. Samo njih 10%. Okej, tud 10% ne ampak sem pa tja kdo. 

Stanejo te lepih in urejenih rok ter nohtov. Ker moraš dnevno brskat po kopici ljudi, da prebereš zrnje od plevela in da slednje odstraniš od sebe. Govorim o tistem zgornjem odstotku ljudi, ki ti pametujejo, kaj bi bilo potrebno. In potrebno je ločit dobronameren nasvet od pametovanja in tega, da te nekdo v resnici samo jaha. Tebe, ki si rodila in ki so ti v šoli za starše večkrat povedali, da mama sama najbolje ve. Ločuj odpadke. Tiste, človeške. 

Stanejo te zarečenega kruha, za katerega vemo, da je najdražji. Ekstra pametna, preden sem svoje mela. Zdej pa sama seb rezine na debelo žagam in jih goltam. Cele štruce vase mečem. Najlažje je otroke vzgajat, ko jih nimaš. Enkrat, ko maš svoje, je težje ⁣

Stanejo te prostora. Tistega za tvojim hrbtom. Tam se zna nagnest veliko ljudi, ki imajo za tvojim hrbtom veliko povedat o tebi in tvojemu otroku, načinu vzgoje, odločitvah. Gužva rata in starejši je otrok, več odločitev moraš sprejet, več ljudi se tam nabere. Kar samo pomeni, da ne rineš nazaj, kjer tako ali tako ni prostora ampak greš lahko samo naprej. Samo gas. 

Stanejo te nožev v drobovju, kamor se ti ravno tisti, tanajbolj oštri zapičijo, ko otrok zboli. In še bolj grozno je, ko imaš bolanega otroka, služba in družba pa pričakujejo, da polno funkcioniraš, vse opraviš v roku, ne jamraš, ne jokaš in se pri tem smeješ. In tud se. Njim v brk, ker nič in nihče ni pomembnejši od zdravja otrok.

Včasih koštajo kakšnega hobija, ki se ga tisti moment ne moreš it, serije, ki je ne moreš v miru pogledat, večera s prijatelji , izleta, koncerta ...⁣ Pa kaj. Vse lahko počaka. (samo polna otroška plenica ne :D )

In koštajo te SRCA. Ne polovice ampak celega. Tega jim pa kar sam daš. Ker so tvoji in jih imaš bolano RAD.

In vse te stroške knjižiš kar pod konto SREČA <3  ️⁣

⁣Pravijo, da je z vsakim otrokom lažje. Zato malo za res in veliko za šalo:

 
ivjana otroci.JPG
 
BLOGIvjana Banic