KO TE PORINEJO V DREK

Prave stvari ob pravem času, če si iz pravega testa.

Ko te porinejo v drek: Plavaj. Ali pa se postavi pokonci in poglej, do kam seže.
Če do vratu, potem:

lahko žvižgaš, ker imaš usta frej (hej, udri brigu na veselje) in
ne sklanjej glave!

Se ti je že kdaj zgodilo, da te je kdo porinil v drekec pekec? Če imaš brata ali sestro, potem imaš s tem že nekaj (bolj nedolžnih) izkušenj

Mene so dvakrat porinili kar konkretno . Tako moški kot ženska. In za nameček sem se potem še sama 🤦🏻‍♀️

Kako sem se ven zbezala in kaj se je na koncu iz tega izcimilo?

OD ZAČETKA.

Pisalo se je leto Samisipreračunajtekatero, 15 let nazaj. Naša je hotla potovat na Novo Zelandijo. Imela sem čudovito službo na Amnesty International in bila koristna za ta svet. Ampak moja služba je med poletjem počivala in jst bi ves denar, ki sem ga našparala, zaprmej zagonila med študijskimi počitnicami (za morje, račune in v prvi vrsti najemnimo jeseni). Zato je blo treba najti še nekaj druzga.

Prijateljica je delala na Radiu Antena. Ker je hotla bit dobra do mene, je rekla, da bi se mogoče našlo kakšno delo tudi zame. Sej, ko sem bla mejhna, sem se veliko snemala in se igrala, da imam svojo radijsko oddajo. Ona je za to vedla. (posnetke hranim še danes in jočemo od smeha, ko poslušamo)

Dala mi je cifro od Jeana Frbežarja, rekla, da je tip urednik in da naj ga pokličem in prosim za sestanek.

Nisem klicala, ker: “A si ti normalna? Ne morem kar tako poklicat človeka. Zase ne. Lahko ga zate. Za frenda od prijatelja, ki ima sorodnika, ki ima soseda, ki rabi šiht. Za njega lahko pokličem. Ma ne zase. Kar tako. Halo. Mi je nerodno.”

Vsak dan me je takratna prijateljica spraševala, če sem že dvignila telefon in poklicala Jeana. In vsakič sem rekla, da se bliža nedelja, kjer je ob Ljubljanici bolšjak, kamor jo bom šla zamenjat ali prodat za nekoga bolj normalnega od nje 🤪

“Ne morem človeka kar poklicat, a zastopiš, in rečt, da jst bi pa kr en mal takolele v etru delala. Kaj si bo pa mislil, da sem neka mula prepotentna. Bom jutri.”

In ker sem tako odlašala, me je en dan rekla:”Poslušej, danes ga poklič, tip čaka, sem mu obljubila. Pokliči ga, ker drugač bom jst čudna in bodo mene postran gledal.”

Super, tkole me je, meni nič - tebi še manj, v drek porinla. In kaj nej? 🤷🏻‍♀️

Kličem jst tega Jeana Frbežarja, urednika Radia Antena, ki me v dveh stavkih povabi na pijačo, da se vidimo v živo in kakšno rečemo.

“10 minutk, nič več, da ne bova tole po telefonu štrikala”, pojasni.

10 minut my ass. Sedela sva dobri 2 uri. Skoraj 3. Ta “10 minutna” pijača se je končala s stavkom:

”Takulele je, dečva, če maš jutri čas, začneš. Ob desetih zvečer pridi na radio, te damo na Poligon za junce, pa da vidmo, kaj se zgodi.”

Ti bom jst povedala, kaj se zgodi. Sama se bom zdele v drek porinla.

Jean, urednik radia, ki je bil takrat najbolj poslušan v Ljubljanskem kotlu, sedi pred mano. Radia, ki je (bil) alfa in omega med dijaki, študenti in rock’n’roll starci. Radio, za katerega bi vsak študent bogovom daroval tistega brata ali sestro, ki ga je v otroštvu v drek porivala, da bi lahko delal tam. To je človek, ki je videl premnogo talentov in jim dal priložnost ali kup testov, preden so dobili šanso, da lahko sploh dihajo v tist mikrofon, preden odprejo usta in ga počastijo s slino in bacili. A me razumeš? In rekel je, da jutri začnem.

In kaj sem jst rekla?

“Ne, ne, ne morem jutri. Ne gre. Jutri je na Kodeljevem Mortadeljada. Za študente. Grem žurat, pit pa v živo mejo bruhat. Ne morem.”

Tip je ostal mrtvo hladen, me gleda in reče:
“Okej, pol pa v četrtek, ko k seb prideš.”

Mene je kap v čelo. Direkt med oči. Kako si lahko tako kul, sem si mislila? Sicer sem tist trenutek enega kul šefa že imela, kar sem opisala tukaj (klik). Ampak, halo? A ti res obstajaš?

“Veš kuga, pozabi. Bom jst prišla jutri. Ti si zaštekal mene, da sem mlada ter študentka in mogoče ne še čisto z mislimi pri resni službi, jst pa cenim priložnost. Pa še denar rabim. Pridem jutri zvečer. Hvala milijon.”

In tako se je začelo moje BREZPLAČNO DELO. Pa da crkneš. Hahaha. Iskala šiht in šla na radio, da bom zaslužila, na konc pa zastonj delala, komaj iz mesec v mesec shajala ampak lej. Delala sem z največjim žarom, veseljem in ljubeznijo. Kar mi je bilo logično in razumljivo. Ker plačevat nekoga, za katerega ne veš ali se bo obrusil ali potolkel v etru, bi bil nonsens. Kar sem razumela. In vseeno pri delu vztrajala. In to me je pripeljalo do prvega termina, showa, oddaje na Anteni. Mislim, da po 2 mesecih. Garala sem od jutra do sutra. S trolo sem prihajala ob osmih zjutraj, večerni voditelji, ki so zaključevali ob enih ponoči, pa so me peljali domov. Sodelavci so me spraševali, če sploh imam topel dom. Ampak sem vedela, da brez nič ni nič in da se moram še dokazat in potrudit 🏼 In ključno pri vsem skupaj: rada sem to počela. In rada sem bila s temi ljudmi. Uresničila se mi je otroška igra. Radio je postal ljubezen na prvo besedo. Moje vse. Dobri dve leti sem radio živela in uživala.

Dokler...

...me ni v drek porinil sodelavec Miha Barborič, direkt na moj rojstni dan, ko je vodstvu predlagal, da bi skupaj z Boštjanom Romihom vodila jutranji program na, takrat novem, RADIU ENA.

“Pa, a ste vi normalni? Ni šans. Z njim že ne. In na Enki sploh ne. Kdo ve, kaj bo s tem radiem in kje bom potem pristala. Itak se čudim, kdo je mene sploh v eter spustil, ampak tole je pa … ne, ni govora. Pa še zjutraj. A se mi sploh poznamo? Smem povprašat po vaši diagnozi? Ni teorije, pa če crknem zdele. In a je sploh kdo preveril, če ma Romih slučajno uši. Ker nikol ne veš..”

Ampak na koncu se je fantastično izšlo. Antena brez mene ni propadla, Enka pa z mano ne :)

Zamenjala sem tri sovoditelje: Kepica, Romiha, Potrča. Eni pravjo, da se petelini menjajo, kokoš pa ostaja, jst pravim, da sem k plesen ... enkrat, ko pridem, se me je težko znebit.

Nabrala sem si ogromno izkušenj. Se fajn nasekirala, ogromno ogromno ogromno dreka tud požrla, nekaj konkretno debelih solza potočila, predvsem pa veliko smeha, veselja, zabave in dobre volje upam da dala drugim. In to slednje je pomembno. #goodvibesonly

Še sem tle. Ta mesec bo 15 let odkar sem radioaktivna in točno 12 let kar sem glasna na Radiu Ena.
Mikrofon je moja ljubica in radio je v mojem DNK

NAUK ZGODBE: ni vsak, ki te porine v drek tvoj sovražnik. In ni vsak, ki ti pomaga iz njega, tvoj prijatelj.